Leja Jurišić: Najlepši trenutki so najkrajši

 

Otvoritveni dnevi grafičnega bienala - Leja Jurišić: Najlepši trenutki so najkrajši.
Performativna Instalacija o Samoumevanju Negacije Subjekta.
Lokacija in dan izvedbe: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, petek, 16. junij: 9.00–16.00.

 
 
MzK-Veber3.jpg

So časi za ples in ni časov za ples. Ni časa. Ni glasu. Ni besed. Včeraj je bila svoboda en korak stran od izumrtja. Danes se samo-umirjamo, samo-odtegujemo, samo-utišujemo, čakamo. Čakamo, da nam svoje besede polagajo v naša usta in si iz nas gradijo svoje nove podobe mnošta glasov, ki jih ponovno pripenjajo – nase. Mi – otrpnemo. Se oprimemo prve veje, najnižje. Sledijo nove samo-fiksacije, samo-odvrnitve, samo-stabilizacije. Mi se ne pobijami glasno; svoj minimalni smisel iščemo v sebi, v tišini, v temi. 

Izhodišči za instalacijo Brez besed sta pesem Jureta Detele Kriterij rojstva, ki govori “o zmotnosti vseh dosedanjih polarizacij na žive in mrtve” (Miklavž Komelj, “Man che trama) in performans italijanskega umetnika Maurizzia Catellana [A perfect Day, 1991], v katerem je v milanski galeriji na steno “prilepil” svojega galerista De Carla, ki je po dveh urah “visenja” omedlel. Z rešilcem so ga odpeljali na urgenco. Plesalka Leja Jurišić je v svoji instalcaiji “viseče telo”, ki mu je bila nasilno odvzeta subjektivizacija; zato je fiksirano. 

Ples je odrešitev, a nas odrešitev ne zanima. Ples je življenje, a nas življenje ne zanima. Detela zre smrti tako pogumno v obraz, da nam v svojih pesmih daje prostor za življenje, s čimer daje plesu čas: “Rad bi se pridružil plesu, ki vzpostavlja enako novost za gib in njegovo doumetje.” V instalaciji bo prostor, a v njem ne bo plesa, ker ni čas za plesanje. Vsaj dokler masa in gravitacija ne bosta premagali PVC-ja. Vsaj dokler ne negiramo tistih, ki  negirajo nas. Vse dokler ne smemo biti glasno PROTI in [PRE]ŽIVETI. 

Nimaš veselja,
da jim ga daš,
zato jim podari svojo žalost. /…/
ker žalost ne more
nikoli biti
ugovor proti
življenju.
– J. Detela

Najlepši trenutki so najkrajši; nahajajo se tik za eno in tik pred drugo bolečino.
Ti so moji in jih ne dam.
– L. Jurišić

5ra0042.JPG

© Petra Veber