Premiera predstave in izid knjig, ki nastaja v koprodukciji Gledališča Glej in Pekinpaha.
Gre za soavtorski projekt Leje Jurišić in Miklavža Komelja, ki prvič sodelujeta. Odločita se, da bosta delila skoraj enoleten ustvarjalni proces, znotraj formiranja končnega umetniškega dela pa ne želita sprejemati kompromisov, zato ustvarita vsak svoje avtonomno delo z naslovom Ni mogoče čakati zaman.
©Ivian Kan Mujezinović
Leja Jurišić in Miklavž Komelj sta se spoznala nekega večera na Metelkovi. Jurišić je plesala, Komelj je, ko ni več plesala, pristopil, smejala sta se, nihče več ne pomni, zakaj. A bistveno: sodelovanje se je s tem že pričelo. Vse je sublimno, bo nekje pisalo.
In tako se trilogija duetov Leje Jurišić približuje k zaokrožitvi. Po sodelovanju z Markom Mandićem (Skupaj, 2018) in Milkom Lazarjem (De facto, 2019) se torej Jurišić zbliža s Komeljem. Lejina dolgoletna sodelavka, scenografka Petra Veber, je tudi tam. Nastaja Ni mogoče čakati zaman, tripartitno delo, sestavljeno iz dramske pesnitve, knjige slik in predstave. Vsak element je samostojno delo, a nastaja lahko le skozi procesualno prepletanje obeh avtorjev. Posvečenost drugemu, da bi moje sploh lahko bilo. Interposvečenost. Komelju je obisk zobozdravnika včasih manj neprijeten kot obisk gledališča. Vse je v mehkosti. Morda zato Jurišić v tem delu komunicira s kamnom.
Natanko zato “kamen za Jurišić ni rekvizit”, poudari Komelj, soigralec je. Jurišić pa doda: “Kamen predpostavlja ultimativno drugačnost, drugost in mogoče zato enost ali enakost. Kamen simbolizira nepremičnost, vztrajanje.” Prav s tem “spodbuja željo po približanju, po razumevanju.”
Ni mogoče čakati zaman izrisuje, izpoveduje in izvaja bližnje vezi med oddaljenimi svetovi. Komeljeva strastna poetskost in penetriranje skrajnosti eksistence pri Jurišičevi, drug z drugim in drug v drugem na poti empatičnega prizadevanja. Jurišič se nenehno sprašuje: “Kdo je v resnici pripravljen preizpraševati mesto premoči?”
Premiera: Gledališče Glej, petek, 4. december 2020
Predprodaja knjig: www.pekinpah.com/komelj
Fotografije z vaj: ©Petra Veber
Avtorja: Leja Jurišić in Miklavž Komelj
Avtorica predstave in izvajalka: Leja Jurišić
Scenografija, luč, kostumi: Petra Veber
Snemanje: mali film, Hana Vodeb, Vid Hajnšek
Tehnično vodstvo: Grega Mohorčič
Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič
Avtor knjige statičnega misterija: Miklavž Komelj
Avtor knjige slik: Miklavž Komelj
Urednica gledališkega lista: Tery Žeželj
Oblikovanje plakata, knjig in gledališkega lista: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee
Fotografija: Ivian Kan Mujezinović in Petra Veber
Producenta: Barbara Poček (Gledališče Glej), Žiga Predan (Pekinpah)
Ni mogoče čakati zaman je del programa Glej, rezident. Rezidentka med leti 2019 in 2021 je Leja Jurišić.
Produkcija in koprodukcija: Gledališče Glej in Pekinpah ter Leja Jurišić, Ljubljana
Izdaja knjig: Pekinpah
Sofinancerja: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana