Gledati občinstvo, kako gleda ples, ali biti v neposredni bližini plesalca, je povsem drugačna izkušnja. Prav to drugačno izkušnjo – čeprav gre za isti ples, ki se odvija v istem prostoru in ob istem času – jaz imenujem Ples. Ta ples je zame najbolj čarobna oblika umetnosti.
- Matej Kejžar za Jutarnji List
Oblikovanje: Boris Balant
Kejžar je za zagrebško edicijo House Bolera prejel prestižno nagrado Hrvatskog glumišta za najboljšo predstavo v celoti v kategoriji plesa.
»Moja motivacija je učiti se od Plesa, to se pravi, učiti se od kolegov_ic plesalcev. Pri takšnem pristopu začne hierarhično razmerje med koreografom in plesalci, ki seveda obstaja in je del družbenopolitičnih struktur, razpadati. Patriarchy sucks!« Tako je dejal Matej Kejžar v intervjuju ob prejemu prestižne nagrade Hrvatskog glumišta za predstavo House Bolero.
V istem zamahu se je Kejžar lotil še generacijskih hierarhij. S House Bolero tako vstopimo v transgeneracijski umetniški eksperiment, ki se osredišča okrog vprašanja: kako se učiti od Plesa? V predstavi sodelujejo plesalke in plesalci, stari med 21 in 69 let. »Zanimalo me je, kako pisati zgodbo o plesu skupaj s plesalci, ki plešejo dvajset let dlje od mene (pure respect!), in hkrati z mlajšimi, ki se zdijo izrazito entuzijastični in radovedni,« nadaljuje Kejžar: »Tako smo razvili Boleru lastno dikcijo.«
Razvijali so jo s pogovorom. S skupno diskusijo in z individualnimi pogovori. Pogovor se kot osnovni gradnik civilizacije v House Bolero spne z nestabilnostjo, nefiksiranostjo plesa in s strastjo telesa do plesa, plesalci razvijajo kompleksne in niansirane načine telesne prisotnosti, to pa vodi v vselej nova vprašanja in celo namiguje na vznemirljivo (a nikdar zakoličeno) definicijo plesa kot sile, ki izziva sleherni poskus normalizacije tako v družbi kot v umetnosti.
Kejžar vztraja, naj Ples pišemo z velikim P, in sicer skozi isto miselno metodo, s katero opazuje neoliberalno Digitalnost, ki je ne razume le kot digitalno tehnologijo, temveč tudi kot silo, ki skuša delovati na nelogične misli telesa. Ples in Digitalnost sta v nenehni konfrontaciji. Koreografija je oblika nadzorovanja, toda to ne pomeni, da je nekoreografirani Ples polje, v katerem v izhodišču ni pomena. Ta navidezni karkoli, ki bi ga morda želeli pripisati plesnemu gibu, je vselej že nekaj.
Kot je značilno za Kejžarjevo delo, občinstvo tudi tokrat ni izvzeto iz konceptualizacije predstave, tudi tokrat ni pasivni sprejemnik: »Kot ustvarjalca me zelo zanima, kako ples živeti, ne le izvajati. Moj cilj je bil – in še vedno je – kako to izkušnjo prenesti tudi na občinstvo, da postane tudi občinstvo del samega plesa. Da smo vsi, ki smo fizično prisotni v določenem prostoru in času, del tega plesa. Opazovati občinstvo, kako gleda ples, ali biti v neposredni bližini plesalcev, sta povsem različni izkušnji.«
EKIPA
Avtor: Matej Kejžar
Plesalci: Georgeta Capraroiu, Christian Guerematchi, Polett Kasza, Gregor Luštek, Goran Tatar, Urša Vidmar, Mateja Železnik
Scena in luč: Petra Veber
Kostumi: Tina Paulin, Matej Kejžar
Producent: Žiga Predan
Produkcija: Pekinpah in SNG Opera Balet Ljubljana
Predstava House BOLERO je bila organizirana na pobudo Veleposlaništva Republike Slovenije v Bruslju ter s podporo Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ta izvedba predstave obeležuje naziv Evropske prestolnice kulture 2025, ki ga pod sloganom GO! Borderless nosita Nova Gorica in Gorica.
PREMIERA
1. oktober 2025, Les Brigittines, la Chapelle Petite rue des Brigittines, Bruselj, Belgija
Matej Kejžar (1974) je diplomant amsterdamske SNDO in ustvarjalec plesa, ki svoj avtorski rokopis dosledno razvija z raziskovanjem odnosa med telesom in digitalnostjo ter razmerji moči, ki se vzpostavljajo skozi rigidni koreografski nadzor nad plesom. Izobraževal pa se je še na bruseljski šoli P.A.R.T.S. in pri Trisha Brown Dance Company v New Yorku. Kejžar je prejemnik Nagrade hrvaškega gledališča (2024) ter prejemnik nagrade Ksenije Hribar (2023) za plesni opus, z utemeljitvijo: »izjemen plesalec in prodoren ustvarjalec, ki navdihuje«. Zadnje desetletje svoj opus razvija med Brusljem in Ljubljano, hkrati pa redno ustvarja predstave po vsem svetu (Indija, Singapur, Brazilija). Kejžar je programski vodja mednarodnega festivala Spider ter plesni pedagog (SNDO idr.).
Christian Guerematchi je nizozemski koreograf in performer slovenskega rodu, ki se ukvarja z baletom in sodobnim plesom. Plesal je v Baletu SNG Maribor pod vodstvom Edwarda Clunga, nato pa se je preselil na Nizozemsko v skupino ICK Amsterdam. Leta 2012 je bil za vlogo v baletu ROCCO Emia Greca in Pieterja C. Scholtena nominiran za najboljšo plesno predstavo v kategoriji "De Zwaan". Njegovo ustvarjanje se je začelo s predstavo White Noise (2019) i.c.w. Otion, leta 2020 pa je Christian ustvaril solo predstavo N.A.M. - Non Aligned Movement; afro-futuristično potovanje na Balkan. Na Nizozemskem je sodeloval s koreografi, kot so Stephen Shropshire, Emio Greco | Pieter C. Scholten in Nicole Beutler. Fascinira ga človeški obstoj in z njim povezane družbene strukture. Barva kože, zlasti črno telo v svetu, kjer prevladuje bela kultura, spolna usmerjenost in spol so teme, ki se večkrat pojavljajo v njegovem delu.
Georgeta Capraroiu. Baletno šolo je končala v mestu Cluj-Napoca. Leta 1989 je dobila prvi angažma v Državni operi v Cluju. Romunijo je zapustila leta 1993 in se zaposlila v mariborski Operi SNG, kjer je do leta 1995 odplesala različne plesne vloge v baletnih in dramskih predstavah, med drugim glavno vlogo v dramski predstavi Luna nad Mississippijem, Direktorico v Plesu kadetov, Jesen v Baletnem triptihu Štirje letni časi, igrala pa je tudi v predstavi Tomaža Pandurja Božanska komedija (La Divina Commedia) in v Oresteji Paola Magellija. Leta 1995 se je preselila v Ljubljano in se zaposlila v baletnem ansamblu SNG Opera in balet, kjer pleše še danes. Med svoje pomembnejše vloge šteje: glavno vlogo v baletu One – Baccherolette, vlogo Lolo v baletu Coppélia na Montmartru, Modro ptico v Trnuljčici, solistično vlogo v baletu Arhitektura tišine, Španski ples in Pas de trois v Labodjem jezeru, vlogo Katarine v baletu Ukročena trmoglavka. Leta 2000 so kritiki ugledne revije Dance Europe njeno interpretacijo Katarine v baletu Ukročena trmoglavka razglasili za najboljšo vlogo leta.
Polett Kasza je svobodna plesalka in intimnostna koordinatorica, ki deluje med Ljubljano, Budimpešto in Berlinom. Diplomirala je na Madžarski plesni univerzi v Budimpešti, kjer je pridobila naziv diplomirane plesalke, svojo profesionalno pot pa je začela leta 2011 v Češkem narodnem baletu v Pragi. Nadaljevala je v Slovenski nacionalni operi in baletu v Ljubljani, kjer je bila povišana v demisolistko, ter leta 2016 postala solistka v Hessisches Staatsballett v Wiesbadnu-Darmstadtu, kjer je svojo kariero razširila na področje sodobnega plesnega gledališča. V okviru ansambla je sodelovala s koreografi, kot so Itamar Serussi, Jeroen Verbruggen, Wayne McGregor, Alexander Ekman, Pablo Girolami, Tim Plegge in Kristian Lever. Od leta 2018 deluje kot neodvisna umetnica in sodeluje z Beatrix Simkó, Kristino Aleksovo, Katio Engel in Jenno Jalonen, kot gostujoča plesalka pa je nastopala na Švedskem, Japonskem, v Indoneziji, Švici, Ukrajini, Italiji, Španiji, Avstriji, na Češkem in v Nemčiji. Leta 2023 je v sodelovanju z Matejo Železnik režirala in koreografirala svojo prvo plesno predstavo SQUARE 1, leto pozneje pa je pridobila drugo diplomo iz kulturnega menedžmenta. Leta 2025 je svoje strokovno znanje nadgradila z izobraževanjem pri Safe Set in zaključila program za intimnostno koordinatorico, akreditiran pri SAG-AFTRA.
Gregor Luštek (1973) je študiral je na Fakulteti za šport v Ljubljani. Njegovo plesno znanje je skupek različnih plesnih tehnik, od klasičnega baleta do kontaktne improvizacije, somatskih praks in borilnih veščin. V ustvarjalnem tandemu s koreografinjo in plesalko Rosano Hribar je prejemnik številnih domačih nagrad (Trdinova nagrada mestne občine Novo mesto, Župančičeva nagrada mestne občine Ljubljana, nagrada Prešernovega sklada…), kot koreograf pa je prejel tudi nagrado Sterija za odrski gib gledališke predstave v tujini. Z več kot 30-letnimi pedagoškimi izkušnjami je vodil številne seminarje in delavnice v Sloveniji (med drugim na Akademiji za ples Alma Mater Europaea) in na mednarodni ravni (na primer na Latvijski akademiji za kulturo, SNDO in Pekinški plesni akademiji).
Goran Tatar, Končal srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani. Član SNG Opera in balet Ljubljana od 1991. Od leta 1999 tudi soustanovitelj Fičo baleta. Sodeluje kot redno zaposlen v predstavah SNG Opera in balet Ljubljana, kot tudi v izven institucionalnih predstavah in projektih. V 35-letnem udejanjanju v baletno-plesni dejavnosti je sodeloval z vrsto priznanih domačih in mednarodnih koreografov ter režiserjev: Pia in Pino Mlakar, Henrik Neubauer, Janez Mejač, Vlasto Dedović, Toer van Schayk, Julio Lopez, Ksenija Hribar, Youri Vámos, Georgette Tsinguirdes, Goran Bogdanovski, Tanja Pezdir, Gagik Ismailian, Mateja Bučar, Torsten Händler, Irek Mukhamedov, Frank Andersen, Lynn Charles, Jiři Bubeniček, Ivan Peternelj, Kristina Aleksova, Barbara Novaković, Iztok Kovač, Matjaž Farič, Edvard Clug, Matej Kejžar, Lukas Zuschlag, Renato Zanella, Slobodan Maksimović, Gregor Luštek, Rosana Hribar, Leo Mujić, Sanja Nešković Peršin in mnogi drugi. V čast mu je bilo sodelovati tudi s pred kratkim preminulim režiserjem Robertom Wilsonom. Po poklicu in po svoji želji je plesalec.
Urša Vidmar, hči slovenskega baletnega para, se je odločila za baletni poklic. Leta 1994 je diplomirala pri profesorici Maruši Vidmar in istega leta postala članica baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je aktivna še danes, svoje izobraževanje pa je nadgrajevala na seminarjih v tujini. Baletni debut je doživela leta 1998 kot Julija v Romeu in Juliji (Istvan Herczog). Njena prepoznavna umetniškost je prišla do izraza v ključnih vlogah, kot so Pepelka v Pepelki(Jean Christophe Blavier), Nevesta v Svatbi (Jiri Kylian), Bianca v Ukročeni trmoglavki (John Cranko) in Effy v La Sylphide (August Bournonville). Sodelovala je z vrsto priznanih domačih in tujih koreografov, vključno z Leom Mujićem, pri katerem je z vlogo Marine v Osamljenem poetu debitirala v odrskem govoru. Za poustvaritev vlog Pepelke in Effy je prejela nagradi Lydie Wisiakove. Plesno je ustvarjala tudi izven SNG Opere in baleta in gostovala v ZDA.
Mateja Železnik (1992) je plesalka z raznolikim ozadjem v različnih plesnih stilih in z več kot petnajstletnimi performativnimi izkušnjami. Po končani izobrazbi iz klasičnega baleta na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana je bila članica Kara’s Dance Project, Elephant in the Black Box Junior Dance Company in Mladinskega slovenskega baleta. Leta 2017 se je pridružila SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je delala kot plesalka, soustvarjalka in asistentka koreografa. Plesala je v številnih predstavah, ki so nastale v produkciji SNG Opera in baleta Ljubljana, Balet SNG Maribor ter različnih producentov na sodobnoplesni sceni. Je dolgoletna sodelavka koreografov Lukasa Zuschlaga, Sanje Nešković Peršin in Kjare Starič Wurst. Od leta 2023 deluje kot samostojna ustvarjalka v Ljubljani. V istem letu je v sodelovanju s Polett Kasza ustvarila svoj prvi avtorski plesni projekt, Kvadrat1.
Fotografije: Matija Lukić