Vulneri SI

Omejitev subjektov na tako majhno območje naredi svobodo konkretno realnost in ne abstraktne ideje. Meje posameznikove svobode postanejo fizično in neposredno jasne. Zgodovina nam kaže, da so možnosti, kot so teror, dominacija in zaseg prostora, vedno mogoče. Vendar pa plesalci v Vulneri demonstrirajo drugačno, bolj konstruktivno pot: tisto, ki je zgrajena na medsebojni ozaveščenosti in podpori.

Read more

Ples v kamnu

Lutkovna predstava Ples v kamnu primarno odpira vprašanje, kako lahko sodobna človeška družba tako pogosto oblikuje posameznika, ki sovraži samega sebe, ki je svoj največji tekmec, svoj najbolj osovražen drugi. Kamni, ki v predstavi delujejo kot lutke in kot scenografija, simbolizirajo radikalnega drugega – tisto, kar se zdi neobvladljivo ali nesprejemljivo, tako v nas samih kot v družbi.

Read more

House Bolero 2025 SI

Telesa plesalcev – elegantna, a nepredvidljiva – trčijo med seboj, se za trenutek ustavijo in se nato znova raztopijo v gibanju. S preciznostjo stopajo v prostor drug drugega, nihajoč med nežnostjo in prelomom. Tisto, kar se zdi naključno, se razkrije kot natančno orkestrirano; celo njihov dih se uskladi, a le za hip – kot bežen trenutek enotnosti, preden se ritem znova razdrobi.

Read more

Meso

Tatiana Kocmur bo s svojim novim projektom Meso⏐Flesh ponovno raziskovala temo spolnega nasilja v provokativnem okolju. Za razliko od projekta The Following Body, ki se je osredotočal na čisto brutalnost travme, se Meso⏐Fleshosredotoča na zgodbo o ponovnem obuditvi ljubezni po travmatičnem srečanju s spolnim nasiljem in občinstvu predstavlja zgodbo o ponovni rasti skozi bolečino.

Read more

The Following Body

V začetku leta 2022 se je umetnica Tatiana Kocmur skozi umetniško perspektivo pričela posvečati raziskovanju zgodovinskih in aktualnih problemov telesnega in spolnega nasilja ter koncepcij in jezika (ali pač ne-jezika) o bolečini. The Following Body je prva vizualna artikulacija tega raziskovanja.

Read more

TOK MISLI: Preplet

Projekt Anamarie Klajnšček z Elvisom Homanom, Krystino Peldovo, Boštjanom Simonom in Gabrielo Lotaif predstavlja prvo sodelovanje med perspektivno umetnico Anamario Klajnšček in Pekinpahom. Gibanje sproža zvoke, ki nenehno ustvarjajo nove gibe – vse kot odsev kognitivnih procesov. Preplet štirih individualnih entitet, ki se borijo za pozornost in se potapljajo v vrtinec skupnih misli z enim samim motivom: nadaljevati.

Read more

Movements 9 SI

Najljubši album kot koreografski okvir, kjer ples resonira med pred-védenjem, ritmom, glasbeno silo, poslušanjem in slišanjem, naracijo in abstrakcijo. Mateja Kejžarja je presunil Floating Points z albumom Promises. 9 skladb, 9 stavkov, 9 gibov. Kejžar sledi tej glasbi, ki mu nenehno sledi. Premišljata se. Iz najljubšega albuma nastaja novo plesno delo, nov dinamični teritorij. V glasbi, torej paraleli, ki je natanko tu. 

Read more

Skupaj

 

“Performans Skupaj je brezkompromisni komentar na tempo sodobnega sveta, ki poleg »svobodnega« časa drobi tudi temelje pripadajočih skupnosti.”
- Zala Dobovšek

 
 

Danes smo priča neznosni inflaciji performativnosti. Utapljamo se v vseprisotnosti inmediatizaciji vsega. Hitro najdemo razloge, kaj nam je skupno, toda (skoraj) z ničemer več (zadolgo) ne zdržimo skupaj. “Skupaj” zahteva investicijo, ki smo jo vedno težje pripravljeni plačati.“Skupaj” je površina, na kateri stalno drsi – bolj ko skupnost želimo formalizirati, večja prazninazačne zevati v skupnem. Za politiko nerazrešljiva težava, za performans večni ideal.
Marko in Leja to vprašanje obračata vase: zakaj hočem biti skupaj, kako vzdržati skupaj, kaj narediti (s sabo), da bo “skupaj” realizacija presežka (mene), kako se izmakniti hierarhiji moči… In kako ta “skupaj” vzpostaviti v performativnem času in prostoru gledalca. “Skupaj” je neko mitično mesto zlitja, ki posameznika “zaceli” z drugim. Za to potrebujeta čas. Pogled tretjega, ki išče svoj prostor v skupnem, vstopa v performans skozi misli Semire Osmanagić, ki z besedo interpretira in pritiska na nevidne kljuke nevidnih vrat v “skupaj”.


EKIPA

Avtorja: Leja Jurišić in Marko Mandić v sodelovanju z režiserjem Bojanom Jablanovcem in pisateljico Semiro Osmanagić
Nastopata: Leja Jurišič in Marko Mandić
Produkcija: Pekinpah in Via Negativa
Koprodukcija: Kino Šiška Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo

PREMIERA
27. januar 2018, Kino Šiška, Ljubljana

HI-Res foto
Tehnični načrti
video
Promo paket

Leja Jurišić je plesalka in koreografinja, ki deluje na področju plesne in performativne umetnosti. Svoja avtorska dela je izvajala po Evropi, v ZDA in Mehiki. Prejela je številne nagrade, med drugim Borštnikovo nagrado in nagrado Ksenije Hribar skupaj z Markom Mandićem za predstavo Skupaj. Avtorica, ki ji ni tuja kritike družbe, predvsem ekonomskega in političnega izkrivljanja svobode, človeško telo dojema kot močno emancipatorno orodje pri ustvarjanju izkušnje odpora. Ostaja zavezana raziskovanju osebnega in intimnega in tudi (bio)političnega. Jurišićeva je odnos s kamnom temeljito predelala v predstavi in v procesu za predstavo Ni mogoče čakati zaman v soavtorstvu z Miklavžem Komeljem in Petro Veber. V tej predstavi kamen za Lejo Jurišić ni rekvizit, ampak soigralec. Na odru mu namenja dolgo, poglobljeno in nežno pozornost, ki je bila posledica dolgih ur in dni in skoraj zenovsko skoncentriranih vaj. Ob tej pozornosti se občinstvo lahko zave naše aprioristične predstave, da kamen ni živo bitje. V nekem trenutku procesa Jurišićeva izreče, da so kamni tako močni, da ji omogočajo vse.