De Facto SI

 

De Facto zarisuje teren za iskanje resnice v post-faktičnem svetu. Resnice, ki se zrcali v odrski prisotnosti neukrotljivega ženskega telesa in dekonstruirane zvočne matrice, ki se na odru razvijeta v čutno manifestacijo hrepenenja, strasti in poguma.

 

© Matija Lukiċ

EKIPA

Avtorja: Leja Jurišić & Milko Lazar
Besedilo: Leja Jurišić & Milko Lazar
Koreografija: Leja Jurišić; Asistentka koreografije: Leja Jurišić
Koordinatorka vaj: Leja Jurišić Zasedba:
Solistka: Leja Jurišič
Plesalci: Leja Jurišić
Avtor glasbe: Milko Lazar Preparirani klavir: Milko Lazar Orkester:
Dirigent: Milko Lazar
Violone I: Milko Lazar
Violine II: Milko Lazar
Viole: Milko Lazar
Violončeli: Milko Lazar
Kontrabasi: Milko Lazar
Flavte: Milko Lazar
Klarineti: Milko Lazar
Fagoti: Milko Lazar
Sopranski saksofon: Milko Lazar Rogovi: Milko Lazar
Trobente: Milko Lazar
Pozavne: Milko Lazar
Tolkala: Milko Lazar
Inšpektor orkestra: Milko Lazar; Arhivist: Milko Lazar
Predsednik sindikata orkestra: Milko Lazar
Umetniški svetovalec: Milko Lazar
Scenografija: Petra Veber Oblikovanje svetlobe: Petra Veber
Kostumografija: Petra Veber Fotografi: Petra Veber, Matija Lukić
Tehnični vodja: Igor Remeta Producent: Žiga Predan
Produkcija: Pekinpah, Leja Jurišić
Koprodukcija: Cankarjev dom
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo

PREMIERA
12. maj 2019, Cankarjev dom, Ljubljana

“Moj telo se nehoteno pogovarja z njegovo glasbo. Moja robustnost, grobost, neposrednost v odnosu do njegove mehkobe, liričnosti. Moje mišice v odnosu do njegove nežne kože. Slišim ga. Želim mu odgovoriti. Ne le, da glasba generira ples. Tudi ples generira glasbo.” S temi besedami Leja Jurišić povzema ustvarjalno radovednost, ki je navdihnila glasbeno-uprizoritveni projekt De Facto, prvo tovrstno sodelovanje med plesalko in koreografinjo Lejo Jurišić ter skladateljem in multiinstrumentalistom Milkom Lazarjem.

Soobstoj dveh izrazitih umetniških individualistov na odru prinaša raziskovanje nepredvidljive ekspresivne potence, kjer na presečišču giba in zvoka nastane uprizoritev, ki jo avtorja povzemata kot iskanje sledi resnice sodobnega človeka. Skozi edinstven ustvarjalni dialog in eksperimentiranje sta si Jurišić in Lazar zadala preseči lastne avtorske pozicije, da bi izpostavila krhkost in nestabilnost bivanja v sedanjem trenutku ter se dotaknila avtentičnosti človeške izkušnje onkraj kakršne koli ideologije ali želje. De Facto, nastal v sodelovanju s Petro Veber, tako nagovarja neodvisnost življenja v pretresu sodobne apatije; izhaja iz težnje posameznika, da se osvobodi vseprisotnega totalitarizma pomena, da bi začrtal pot proti avtentičnosti svoje bivanjske izkušnje, svoje svobode, upora ...

Zvočna struktura projekta temelji na tridelni partituri za orkester, katere vlogo prevzame skladatelj sam: Milko Lazar bo na odru nastopil kot solist z uporabo elektronskih simulatorjev, pravih instrumentov in računalniške podpore. Sledi neobstoječega orkestra so na odru nakazane z inventarjem in glasbili, med katerimi se pojavlja in giblje utripajoče telo Leje Jurišić. Njen ples aludira na množico jezikov njenih koreografskih predhodnic; s svojo presunljivo in nedvomno nepozabno odrsko prisotnostjo Jurišić izvaja polifonijo glasov, ujetih v monolitno singularno telo, iz katerega na ostankih preteklosti vznika prihodnost: njena koreografija se zdi kot klic po novi, radikalni obravnavi ženskega telesa, tako v odnosu do družbe kot do Drugega.

Skupni nastop glasbenika in plesalke tako odzvanja kot nekakšna transformativna praksa, tako za izvajalca kot za občinstvo. Njuna odrska aktivnost raziskuje (ne)zmožnost preseganja lastne pozicije z negotovimi vložki v spontane interakcije z Drugim, tako na neposredni ravni giba in zvoka kot na ravni, kjer njun odnos mutira v čutno alegorijo širše družbene konstelacije. De Facto tako zarisuje teren za iskanje resnice v post-faktičnem svetu. Resnice, ki se zrcali v odrski prisotnosti neukrotljivega ženskega telesa in dekonstruirane zvočne matrice, ki se na odru razvijeta v čutno manifestacijo hrepenenja, strasti in poguma.

© Matija Lukiċ

Leja Jurišić je plesalka in koreografinja, ki deluje na področju plesne in performativne umetnosti. Svoja avtorska dela je izvajala po Evropi, v ZDA in Mehiki. Prejela je številne nagrade, med drugim Borštnikovo nagrado in nagrado Ksenije Hribar skupaj z Markom Mandićem za predstavo Skupaj. Avtorica, ki ji ni tuja kritike družbe, predvsem ekonomskega in političnega izkrivljanja svobode, človeško telo dojema kot močno emancipatorno orodje pri ustvarjanju izkušnje odpora. Ostaja zavezana raziskovanju osebnega in intimnega in tudi (bio)političnega. Jurišićeva je odnos s kamnom temeljito predelala v predstavi in v procesu za predstavo Ni mogoče čakati zaman v soavtorstvu z Miklavžem Komeljem in Petro Veber. V tej predstavi kamen za Lejo Jurišić ni rekvizit, ampak soigralec. Na odru mu namenja dolgo, poglobljeno in nežno pozornost, ki je bila posledica dolgih ur in dni in skoraj zenovsko skoncentriranih vaj. Ob tej pozornosti se občinstvo lahko zave naše aprioristične predstave, da kamen ni živo bitje. V nekem trenutku procesa Jurišićeva izreče, da so kamni tako močni, da ji omogočajo vse.

Milko Lazar je skladatelj in multiinstrumentalist, ki deluje na področju sodobne komponirane in jazzovske glasbe. Snemal je za več kot petdeset LP plošč in zgoščenk, izdal pa je tudi dvajset avtorskih albumov z različnimi zasedbami. Sklada za Orkester Slovenske filharmonije in Simfonični orkester RTV Slovenija ter za druge ugledne mednarodne orkestre. Njegova dela so izvajali priznani domači in tuji ansambli po vsej Evropi, v ZDA, Južni Ameriki, na Kitajskem in v Rusiji. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugimi nagrado Prešernovega sklada (2005) in Župančičevo nagrado(2010).


© Matija Lukiċ