Besedo 'skupaj' je mogoče brati v zelo različnih prostorskih in časovnih dimenzijah, fizičnih in mentalnih prostorih; v projektu uprizoritvenega dua Jurišić-Mandić pa je v igri presenetljiv konceptualni in metodološki fokus, ki poskuša odgovoriti na vprašanji, kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj.
©Matija Lukic
Performans Skupaj je brezkompromisni komentar na tempo sodobnega sveta, ki poleg »svobodnega« časa drobi tudi temelje pripadajočih skupnosti.
DNEVNIK, 1. februar 2018, 360 minut prisotnosti, Zala Dobovšek
Brez dvoma [lahko] zapišemo, da je njun performans eden najpomembnejših domačih uprizoritvenih dogodkov tega časa.
MMC RTV SLO, 8. februar 2018, Magija šesturne intenzivne prisotnosti, Nika Arhar
Performans Skupaj je generično lep odgovor na ponotranjeno odtujitev, je enostavna gesta, gesta biti, gesta početi kar koli v paru, v paru, ki se potencialno multiplicira onstran vsakršnih binarnosti, tam, kjer je shizoidnost razumljena, spoštovana in utelešena, kjer je ne le vir navdiha, temveč permanentne revolucionarne spremembe.
Nenad Jelesijević, Samo za odrasle, Perfomans.si, 17. september 2018
Danes smo priča neznosni inflaciji performativnosti. Utapljamo se v vseprisotnosti inmediatizaciji vsega. Hitro najdemo razloge, kaj nam je skupno, toda (skoraj) z ničemer več (zadolgo) ne zdržimo skupaj. “Skupaj” zahteva investicijo, ki smo jo vedno težje pripravljeni plačati.“Skupaj” je površina, na kateri stalno drsi – bolj ko skupnost želimo formalizirati, večja prazninazačne zevati v skupnem. Za politiko nerazrešljiva težava, za performans večni ideal.
Marko in Leja to vprašanje obračata vase: zakaj hočem biti skupaj, kako vzdržati skupaj, kaj narediti (s sabo), da bo “skupaj” realizacija presežka (mene), kako se izmakniti hierarhiji moči… In kako ta “skupaj” vzpostaviti v performativnem času in prostoru gledalca. “Skupaj” je neko mitično mesto zlitja, ki posameznika “zaceli” z drugim. Za to potrebujeta čas. Pogled tretjega, ki išče svoj prostor v skupnem, vstopa v performans skozi misli Semire Osmanagić, ki z besedo interpretira in pritiska na nevidne kljuke nevidnih vrat v “skupaj”.
EKIPA
Avtorja: Leja Jurišić in Marko Mandić v sodelovanju z režiserjem Bojanom Jablanovcem in pisateljico Semiro Osmanagić
Nastopata: Leja Jurišič in Marko Mandić
Produkcija: Pekinpah in Via Negativa
Koprodukcija: Kino Šiška Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
PREMIERA
27. januar 2018, Kino Šiška, Ljubljana
Leja Jurišić je plesalka, koreografinja in performerka, ki v preseganju vsakdanjega razumevanja liminalne telesnosti na videz naravno in skoraj lahkotno zavzema različne pozicije radikalnega performativnega izraza, pri čemer se hkrati giblje znotraj okvirov plesa, performansa in politične umetnosti.
Marko Mandić je igralec in performer, v slovenskem prostoru velja za nesporno, v mednarodnem pa za vzhajajočo igralsko zvezdo, kar potrjuje tudi izbor za Shooting Stars na Berlinalu 2007 ter številne nagrade, ki jih je prejel za svoje delo.
Bojan Jablanovec je gledališki režiser, ustanovitelj in umetniški vodja projekta Via Negativa. S pomočjo metode redukcije raziskuje razmerje med izvajalcem in gledalcem in se osredotoča na vprašanje realnega v tem odnosu.
Semira Osmanagić je umetnostna zgodovinarka, ki pa zadnje čase daje prednost besedami pred podobami. Leta 2015 je izdala romaneskni prvenec z naslovom Tri kroge okrog hiše, lani pa drug roman z naslovom Koliko korakov naredimo, kadar stojimo.
©Matija Lukic